Catherine Malabou je bila Derridajeva študentka in pozneje ena njegovih najtesnejših sodelavk. V njenem delu je Derrida tista osrednja referenca, ki ji omogoča misliti v okvirih zelo širokega spektra problemov: od Heideggerja in njegovega duha, prek Luce Irigaray, ki je v svoji feministični kritiki filozofije in psihoanalize povezovala svoje lacanovsko disidentstvo z derridajevsko inspiracijo in z njegovo in Nancyjevo idejo o pomenu (ženskega) dotika za razumevanje intersubjektivnost, do Freuda in Nietzscheja, ki bi morala glede na zdaj že sorazmerno dolgo zgodovino strukturalizma predstavljati nekakšno osrednje »skupno« jedro teoretskih razprav v Franciji.
Njena glavna teoretska inovacija je pojem »plastičnosti«, ki ga je zasledila in najprej definirala v kontekstu branja Hegla. Poleg slavne kritike Deleuza vključuje izbor iz njenih del dve razpravi o Heglu v Franciji, razumevanje Hegla pri Hyppolitu, Koyréju in Kojèvu ter razprave o Derridaju, ki so zaradi jasnosti argumentacije izredno pomembne za poučevanje filozofije. Domala neprecenljiva pa je vrednost tistih razprav Catherine Malabou, v katerih je postavila v ospredje spolno razliko, ki jo raziskuje z Derridajem in proč od Derridaja in ki pomeni novost v srečevanju filozofije s feminizmom. Nenazadnje so tu njene razprave o Freudu in problemu negativnosti ter razprava o Heglu in telesu, ki jo je avtorica objavila v skupni knjigi z vplivno feministično teoretičarko Judith Butler.
Catherine Malabou je ena vodilnih francoskih filozofinj. Njeno delo je pomembno tudi zaradi njenega poguma, da se posveti tudi problemu žensk v filozofiji kot »nemogočemu problemu« in hkrati pokaže, da moramo projekt o ženskah in filozofiji zastaviti z vso resnostjo.

MEDIJSKI ODZIVI:  
- Radio Študent, 7.2.2012: http://www.radiostudent.si/article.php?sid=30693