Miha Dešman
Namesto zaključka
Nova vizija urbanizma
Ne strinjam se s Koolhaasom, ko zavrača kakršnokoli kristalizacijo
mesta v končno obliko. Če vemo, da ni nobena oblika nikoli končna,
je strah pred kristalizacijo odveč.
Urbanizem je načrtovanje prostora v času. A pojem časa, kot ga
doživljamo, se je spremenil. Če je bil nekoč čas mehanični (tik –
tak), je danes digitalni. Kako ta sprememba vpliva na čas in kako
na prostor? Digitalni čas je čas diskontinuitete, čas rezov, čas stalne
povezanosti v mrežo, informacijski čas. Na podoben način so sodobna
mesta postala prostori, v katerih se dogajajo diskontinuitete,
premestitve, neprestane spremembe časovnih, estetskih, vrednostnih
koordinat, nove in nepričakovane povezave. Mesta so eksplodirala.
Kaj se je vendar zgodilo urbanizmu?
Če gre res za novo paradigmo v urbanizmu (in arhitekturi), se
mora odzivati na spremembe v znanosti, religiji in politiki. Pa danes
ni treba biti jasnoviden, da opaziš, da so marsikatere od teh sprememb
zasidrane v preteklosti. Na volitvah povsod po svetu zmagujejo
konzervativni politiki, vojne se ne nehajo in globalna ekološka
katastrofa je vse bliže. Tudi realni urbanizem še zdaleč ni imun
na te paradigme, preveč ubogljivo jim sledi. Ko govorimo o novi
viziji, torej ne govorimo o realnosti, pač pa o potencialu, o možnem,
celo o utopiji. Kje je utemeljena, kakšen naj bo urbanizem
prihodnosti?
Nove znanosti, ki se ukvarjajo s kompleksnostjo, kot jo opisujejo
teorija fraktalnosti, nelinearna dinamika, nove teorije vesolja, samoorganizirajočih
sistemov itn., so prinesle radikalno spremenjeno
pojmovanje sveta. Od mehanicistične razlage smo prišli do samoorganizirajoče
vizije na vseh nivojih, od atoma do galaksije. Pričeli smo
se zavedati dejstva, da je svet enoten sistem povezav in sinergij, ki
372
je krhek in občutljiv. Urbanizem je ohranil odgovornost do mesta,
pridobil pa tudi odgovornost do celote.
Poglejmo nazaj
Rast mest in predvsem predmestij je v 20. stoletju povsod, tudi pri
nas, šla svojo pot, ki se ni ozirala dosti na arhitekturne in urbanistične
doktrine. Dokler smo imeli državo »z veliko začetnico«, je bil
urbanizem del državnega represivnega aparata. Podobno kot vojska
je imel konstituitivno vlogo za državo in je produciral delovne
zmage: tisoče stanovanj, delovna mesta, ceste ... Imel je vlogo reprezentacije
moči in modrosti vladarja – države. Nastajala so nova
mesta (Nova Gorica, Velenje), mesta, ki so ostala predmestja, vsa
druga pa so dobila predmestja, ki so jih tvorile velike stanovanjske
soseske in industrijske cone.
Stroka je vstopala v prostor z razsvetljensko pozicijo vladarja oziroma
v njegovem imenu. Res pa je imela avtonomijo – urbanisti in
arhitekti so se veselo udeleževali mednarodnih kongresov, prevzemali
so nove ideje in jih tudi udejanjali, mnogokrat z velikim uspehom.
Nato pa je kot posledica družbenih sprememb ob krizi socializma
in po njegovem padcu tudi urbanizem v Sloveniji zašel v globoko
krizo, iz katere se še do danes ni izvil.
Kje smo obtičali
Danes urbanistična realnost, praksa, pa tudi teorija, ne dohaja nove
realnosti, kot smo jo opisali zgoraj. Urbanizem pa ima smisel le, če
je sposoben predvideti razvoj mesta in ga usmerjati. To pa mu ne
gre najbolje od rok. V vse bolj zaostrenih gospodarskih razmerah
ter ob vse večji individualizaciji in fragmentaciji je planiranje postalo
početje, ki se mu spreminja preveč spremenljivk hkrati, da bi jim
lahko uspešno sledilo oziroma jih anticipiralo. Zato se planiranje
spreminja v osnovi – priznati mora svojo nepopolnost in jo postaviti
v svoja izhodišča, nato pa glede na ta spremenjena in spreminjajoča
se izhodišča poiskati svoj smisel in uporabnost ter prilagoditi oziroma
na novo postaviti svoje strategije. Moto »Edina konstanta je stalno
spreminjanje« je lahko zgolj orodje analize, ne more pa biti metoda
373
urbanistovega dela, saj sicer sam s sabo zaide v protislovje, ki se
lahko razreši le s sprijaznjenjem s statusom quo ali z molkom.
Kako naprej
Planiranje je v krizi. Ne uspe slediti hitrosti spreminjanja, vsakdanjim
novim pogojem in je vedno v zamudi. Na drugi strani ne uspe
zajeti trajanja, dolge dobe. Zato je bolje, da ne teži k celosti outputa
– k enemu in dokončnemu planu, ampak da se osredotoči na
tiste teme in elemente prostora, na katere v danih okoliščinah lahko
vpliva. In da prizna dejstva takšna, kot so, ali po Brechtu, izhaja iz
slabih novih stvari in ne iz idealiziranih oziroma ne več realno obstoječih
dobrih starih. Poglejmo torej realnost takšno, kot je. Mestno
življenje ima kompleksno koreografijo. Mesto se presnavlja. Je
zbir procesov, razumemo ga lahko kot prostor, v katerem se odvijajo
vektorialni tokovi, ki se v samoorganizirajočem sistemu prilagajajo
različnim impulzom in inputom. Mesta so fizične sledi delovanja
socialnega vzorca v času in že zdavnaj nimajo več centraliziranega
odločanja. Zato je nadrejeni plan vedno treba jemati s pridržkom.
To spoznanje ni novo, vsakokrat pa so novi pogoji, ki zahtevajo
nove odgovore, ko skušamo načrtovati razvoj mest. Ne gre za to, da
ne bi več načrtovali, gre za to, da bi načrtovanje učinkovito zajelo
realnost sodobnega mesta. Stare paradigme se umikajo, potrebno
je razviti nove, kompleksnejše in celostnejše pristope. Evidentirati
je potrebno ključne teme, s katerimi se zapleta sodobni urbanizem,
in iz njih izvesti nove pristope, recimo operativna orodja urbanista,
ki so za obravnavane teme relevantna in uporabna. V nadaljevanju
bom skušal orisati postopno kristalizacijo vizije orodij in principov
urbanistovega dela – načrtovanja mesta.
Človek – subjekt urbanizma
Osnovno izhodišče urbanizma pravi, da je človek subjekt mesta in
s tem tudi urbanizma.
Kaj je moderni humanizem? Je etika, ki zahteva določeno kakovost
življenja. Tudi ekologija je del te kakovosti, ne nekaj po božje nadrejenega.
V tem je hkrati odgovornost in smisel urbanizma. Nujne
374
so sodobne strategije in operativne oblike pristopa k vprašanjem
mesta in javnega prostora, hkrati pa tudi zavedanje vrednosti geologije,
ekologije, virov in kulture. Naravna in spomeniška dediščina,
arheologija zgodovine in kultura, to so trajni in edini viri za iskanje
v prihodnost, saj brez kulture ni niti nihilizma, smo divjaki!
Podlaga urbanizma je lahko samo humanizem, ne pa narava, avto,
kapital, teorija ali ideologija. Urbanizem ustvarja pogoje za bivanje
ljudi, za rast mest, kreira okvir za življenje. Zato je običajna delitev
urbanizma na konzervativni in avantgardni ter posledično na evokacijo
lokalnega na eni in globalnega na drugi strani presežena. V
urbanizmu se v osnovi spopadajo tri različna pojmovanja.
Prvič, tržno pojmovanje, ki teži k temu, da zadovolji naročnika –
politiko, javnost, kapital ... To pojmovanje je v ekspanziji. Potrošni
odnos do urbanizma, ki razume prostor kot tržno blago, lahko kritiziramo
kot amerikanizacijo. Res vodi v učinkovito oziroma operativno
organiziranost, a hkrati slabi kulturno plast oziroma dimenzijo.
Potrošniška kultura se pač veže na individualizem, globalizacijo ...
Toda o tem slišimo dovolj drugod.
Drugič, reistično ali romantično pojmovanje, ki pravi, da je prostor
kot kultura izraz duše, na primer duše naroda. Da je prostor ontološka
kategorija. Izraz boga pri mistikih, duše sveta pri ekologih,
skratka realizacija nekega geniusa. To pojmovanje gradi na razumevanju
historičnih principov oblikovanja prostora in predpostavlja
njihovo projekcijo v sedanjost.
In tretjič, avantgardistično pojmovanje, ki zagovarja rušenje starega
in čaščenje novega. Iztrganje iz spon preteklosti, radikalno iskanje
zeitgeista/duha časa. On doit e´`tre absolument moderne.
Urbanist – angelus novus
Če povzamemo ta tri osnovna pojmovanja, bi na kratko lahko rekli:
potrošnja, ukoreninjenje, iztrganje. Potem so tu permutacije in kombinacije.
Če denimo združimo romantično pojmovanje s tržnim,
dobimo neokonzervativizem tipa princ Charles. Če združimo avantgardizem
z romantiko, dobimo fundamentalizem tipa trda ekologija,
folklora ali ruralizem. In tako naprej. Če povežemo tržni pristop
375
in avantgardizem, smo blizu urbanizmu tipa Koolhaas, ki ga sam
imenuje little urbanism.
Nobeno od treh pojmovanj ni pravilno ali napačno, kar pomeni,
da nobeno ni zadostno. Tudi kombinacije dveh očitno niso dovolj.
Potrebna je pozicija, ki jo riše Paul Klee z angelom in jo zbuja
Wendersov angel iz Neba nad Berlinom, naprej usmerjen korak s
pogledom nazaj, tragična razcepljenost modernega subjekta in zavedanje,
da je vera v harmonijo idealiziranje. Urbanist torej mora
biti angel, angelus novus.
Tri oblike niso dovolj, dokler ne postavijo pod vprašaj tistega, česar
izraz so. Tega očitno same zase niso sposobne. Za kaj takega je potrebna
kritična distanca, ki pa je križarsko zagnanim pojmovanjem
tuja. Utilitarizem tržnega pojmovanja drsi v območje nizke, popularne
kulture. Romantični pristop je v nevarnosti, da zapade v ezoterizem
new agea, v folkloro ali v nacionalizem. Avantgardizem je
sicer dober za moderno umetnost, v urbanizmu pa je sproduciral
monstrume, ki so bili namen sami sebi, ne pa ljudem.
Dela, ki jih občudujemo, vedno določajo vsa tri osnovna pojmovanja:
osvobajanje od konteksta, oblikovanje konteksta v inovativnost,
usklajevanje – z vsakič novo izvirnostjo – ukoreninjenosti in iztrganja,
lokalnega in globalnega, namesto enostranskega tematiziranja
zgolj ene doktrine. Iz kreativnosti izhaja estetski užitek, brez njega
pa tako ali tako ne bi imelo smisla prizadevati si za karkoli.
Kritika modernosti
Kritika modernosti hitro pridobi gorečo podporo religij, fašistov, stalinistov
in je blizu množični kulturi. Ob tem pa je še kako res, da je
tradicionalno mesto nedosežni ideal in tudi urbanistični izziv. Modeli,
ki iščejo inspiracijo v modelih tradicionalnega mesta, imajo nekaj
dobrih in še kako uporabnih lastnosti – temeljijo na kontinuiteti in
ponavljanju, s čimer skušajo doseči splošni nivo razumevanja. To
velja za tipologijo, podobo, konstrukcijo, materiale, uporabo. Vendar
gre za idealizirano predstavo o družbi, ki je v realnem ni več veliko
ostalo. Tako se izkaže za nerealno vera v historični model mesta
s stanovanjskim tkivom kot splošnim tematskim tkivom – od vere v
zaprt stavbni blok kot gradnik urbanega prostora, ki ga sestavljajo
376
ulica, trg, monument, do vere v večnost soodvisnosti med tipom in
stavbo. To nas uči žalostna izkušnja realnosti našega prostora. Glavni
cilj urbanizma v zadnjih dveh desetletjih je bila ponovna oživitev
urbanega prostora, rezultat pa ponavadi ni dosegel pričakovanj.
Ker je koncept ostal na nivoju estetskega, tako pri negi obstoječega
kot pri kreaciji novega mestnega tkiva, je prehitro zapadel v kič in
površinskost. Sklicevanje na zanesljive obče vrednote in trajnost ter
stabilnost retrogradnega pristopa se torej očitno znajde v težavah
ob stiku z realnostjo, ko ne uspe zajeti njene kompleksnosti, hitrosti
spreminjanja in mnogovrstnosti.
Ali se današnji urbanizem res ne more prilagoditi ničemur drugemu
kot vsakokratni aktualni politiki? Ne zanikujemo njene nujnosti,
vrednosti, pomembnosti, radi bi le poudarili trajanje, širšo
časovnost, ki z vsakodnevno demokracijo in pluralizmom ni povezana
kot odvisna transmisija, ampak v relaciji do nje nastopa kot
avtonomna stroka.
Periferija kot subjekt urbanizma
Če pogledamo ortofoto kateregakoli večjega slovenskega mesta, lahko
vidimo tipično situacijo za sodobna evropska mesta. Na eni strani
center, historično mesto, za katerega je značilna struktura reda, ravnotežje
in harmonija, določena stopnja homogenosti. To pomeni ponavljanje
elementov, stabilnost podobe.
V nasprotju s tem je periferija, sodobno mesto, za katerega je značilna
različnost in raznorodnost sestavnih delov – po merilu, po neprestanem
presnavljanju. Značilna je tudi labilnost. Sestavni deli so
primitivni, često enopomenski, brez zgodovinske naslojenosti – brez
klasične estetike oziroma lepote.
Ekstenzivni razvoj v zadnjih nekaj desetletjih je v okvir mesta zajel
obširna območja. Ta območja so konstruirani fragmenti, ki so v veliki
meri neustrezni ali le delno ustrezni.
Da je periferija dejstvo, je nesporno. Da je slabo strukturirana,
tudi. Kako bolje strukturirati periferijo? To je, poenostavljeno rečeno,
velika tema sodobnega urbanizma.
Obstoječe mesto ima določeno rezistenco do sprememb. V periferiji
je ta rezistenca razumljivo manjša in je zato potencial večji. Večje
377
pa je tudi tveganje. Kateri so dejavniki, ki vplivajo na strukturiranost
suburbije? Suburbijo najbolj določajo infrastrukture, predvsem
prometne. Te lahko ustvarjajo potencial za območje. Dostopnost,
združena z razpoložljivostjo vzorca stanovanjskega tkiva, industrije,
poslovnih območij, zaščitenih polj, gozdov, degradiranih območij,
smetišč, pokopališč, rečnih bregov, odprto urbanizirano krajino,
vse to infrastruktura lahko poveže in odpre. Strukturira prostor in
usmerja tokove. Na križiščih teh tokov se ustvarjajo žarišča s potencialom.
Oblika tradicionalnega mesta se v suburbiji preliva v odprto
urbanizirano krajino. Mesto se tako razprši v fraktalno strukturo
različnih mest znotraj enega mesta.
Urbano vs. narava
Povezava med naravnim in urbanim prostorom je v središču našega
zanimanja. Lahko je herojska, kot pri cerkvici vrh griča, lahko
je fraktalna, kot pri travi, ki raste iz razpadajočega asfalta – vsaka
od njiju ima potencial. Potencial časa, potencial za oba: za naravo
in za človeka, oziroma za njegove, recimo prostorske kreacije, kot
je mesto in so stavbe.
Intuitivno in asociativno – iz narave, topografije. Iz zgodovine. Iz
kulture. Seveda tudi iz ekonomije, ki pa je, kot že rečeno, precej labilna
spremenljivka. Lahko jo predpostavljamo, statistično in v scenarijih,
vendar ne prav natančno. Narava, reke, gore, tudi zgodovina
in kultura pa so, vsaj do neke mere, objektivne danosti. Lepota je
objektivnejša od denarja. In tudi stalnejša oziroma trajnejša. Torej se
ukvarjamo z branjem teh stabilnih spremenljivk in poskušamo vplivati
nanje, da bi bile jasno in strukturno logično izoblikovane.
Urbanizem naj bo izraz dane krajine. Urbana struktura naj se ne
zoperstavlja naravi, ampak naj jo poudarja in nadgrajuje. Narava
in urbano, če hočete umetno ali artificialno, od človeka ustvarjeno,
naj interpretirata drug drugega. Se recipročno dopolnjujeta. To
je za nas princip, v katerem lahko razberemo mnoge koncepte, ki
so aktualni v urbanizmu, kot so krajinski ali landscape urbanizem,
urbanizem rasti in regeneracije, nato urbanizem tokov, flows, fluxov,
urbanizem gibanja, trajektorij, mobilnosti. Kot delovanje v celosti
labilne strukture, ki reagira kot celota na vsako, tudi minimalno
378
spremembo, ki zastopa teorijo trajanja, rasti, razvoja, umiranja elementov
prostora v času, njihovo delno predvidljivost (ima jo življenje),
ki pa je statistika ali potencialnost.
Urbano vs. socialno
Ne mislim, da je ena ideja ali teorija urbanizma boljša, natančnejša
ali pravilnejša od drugih. Mesto samo je sestavljeno iz nasprotij, različnih
idej in pogledov. Verjamem pa, da je vloga urbanizma – torej
tudi naša vloga – v kondenziranju te kompleksnosti v preproste ideje
za posege, ki so kar se da razumljivi in samoumevni. Mesto ob reki,
prepletenost naravnega in urbanega prostora. Prostor suburbije lahko
postane javni urbani prostor. Sestavljajo ga lahko prostori za odvijanje
urbanega življenja – hojo, gibanje, zbiranje, mirovanje, če hočete
ulice in trgi, parki, ki opisujejo konture prostora narave. Za te
prostore naj bo značilen preplet, ne izključevanje. Ne na primer delitev
na staro mesto za pešce in periferijo za avtomobile. Ulica, javni
prostor naj bo hkrati za avte, pešce, tekače, kolesarje, rolkarje.
Nove oblike javnega prostora nastajajo in bodo nastajale, podobno
kot nove oblike življenja, kot nove socialne organizacije. Vedno več
je na primer ljudi, ki živijo sami. Prav tako je veliko samohranilk in
samohranilcev, ki imajo le po enega otroka. To pomeni, da bo v naslednji
generaciji ogromno ljudi brez bližnjih sorodnikov. Tako se
manjša delež družbene organizacije, ki je utemeljena na sorodstvu.
Potrebne so, pa tudi porajajo se nove socialne oblike – materinski
domovi, bivalne skupnosti ipd., ki niso utemeljene na sosedstvu,
ampak na sorodnosti potreb in preferenc. S sosedom ne bi delil vzgoje
otroka ali pralnega stroja, bi pa to z veseljem počel s prijateljem,
kolegom ... Večja prostorska mobilnost povzroči novo, finejšo in bolj
razpršeno socialno segregacijo. To se odraža v prostoru.
Javni prostor je tisti, ki strukturira teritorij v interesu skupnosti,
kjer je mogoče intervenirati – z zgraditvijo cerkve ali šole, zasaditvijo
drevoreda, parka, z novo cesto in urejenimi pločniki. Pa tudi z
novimi in inovativnimi oblikami javnega prostora, kakršen nastaja
v predmestjih. Mešajo se visoka in popularna kultura, McDonalds
obstaja ob Armaniju.
379