Étienne Balibar
Lockova iznajdba zavesti
Naslov izvirnika: Identité et différence. L'invention de la conscience
:
Prevedli: Janko M. Lozar, Drago B. Rotar in Katarina Rotar
Strokovni pregled: Zdravko Kobe
TD 36
ISBN: 961-6174-90-8
Ljubljana 2006, 189 str.
Polna cena: 8,00 €
Cena s popustom: 8,00 €



 

  Knjiga z naslovom Lockova iznajdba zavesti je obsežen komentar 27. poglavja »O identiteti in različnosti« Lockovega najpomembnejšega besedila Eseja o človeškem razumu. Knjiga je razčlenjena na več delov. Poleg uvodnega besedila Étienna Balibarja z naslovom Lockova razprava o identiteti in besedila Lockovega izvirnika s vzporednim prevodom v slovenski jezik, vsebuje knjiga prevode krajših izsekov v slovenščino še neprevedenih besedil Descartesa, Louisa de la Forga, Malebrancha, Cudwortha, Régisa, Leibniza in Condillaca, ki so pomembni za problematiko in večkrat omenjeni v komentarjih.

27. poglavje Lockove razprave je najpomembnejše zgodnjemoderno teoretsko besedilo o osebni identiteti, ki je vplivno še danes. Balibarjev komentar izpostavi, da je to besedilo tudi rojstno mesto pojma zavesti in zavrne razširjeno prepričanje, da je avtor tega pojma že Descartes.

Knjiga deluje kot celovita obravnava vprašanja rojstva koncepta zavesti v moderni dobi. Posebno vrednost ji dajejo besedila avtorjev, ki so v Lockovem času obravnavali to vprašanje.

Poglavje »O identiteti in različnosti« je pravzaprav esej o eseju. Locke je poglavje dodal naknadno - deloma da bi se postavil po robu očitkom, ki jih je izzvala kritika ideje o substancialni duši, deloma, da bi razrešil težave, ki jih je argumentacija Eseja o človeškem razumu ustvarila po njegovem lastnem mnenju - temveč se tudi razvija v skladu s svojim lastnim redom in podaja skupek argumentov, ki so namenjeni razširitvi »problema osebne identitete«. Locke je s tem, ko je iz zavesti (consciousness) naredil kriterij osebne identitete (identity of person) obenem revolucioniral samo koncepcijo subjektivnosti tako v razmerju do aristotelove ideje individualne duše kot »substancialne forme« kakor v razmerju do kartezijanske zatrditve obstoječega in mislečega »jaza«. Ta teoretska revolucija, ki smo ji še vedno zavezani celo v naši kritiki psihologizma, primata zavesti in imperializma subjekta, je odločilen moment v iznajdbi zavesti kot filozofskega koncepta, katere veliki protagonist je Locke.