Francisco J. Varela, Evan Thompson, Eleanor Rosch
Utelešeni um
Kognitivna znanost in človeško izkustvo
Naslov izvirnika: Embodied maind
Spremna beseda: Sebastjan Vörös
Prevedla: Kristijan Armeni in Sebastjan Vörös
Uredil: Sebastjan Vörös
TD 77
ISBN: 978-961-260-111-9
Ljubljana 2017, 466 str.
Polna cena: 40,00 €
Cena s popustom: 40,00 €



Model »udejanjenja« oz. »utelešenja« mišljenja, ki ga v knjigi Utelešeni um predstavijo Varela (nevroznanstvenik), Thompson (filozof) in Rosch (psihologinja), lahko označimo za eno najbolj domiselnih teoretsko-pragmatičnih alternativ klasični kognitivni znanosti, ki je v zadnjih letih prerasla v uspešen in perspektiven raziskovalni program, znan pod imenom »4EA«. Za razliko od klasičnih pristopov, ki človeškega duha pojmujejo kot stroj, ki manipulira s simbolnimi reprezentacijami zunanjega sveta, razume alternativni model duha kot razširjenega (kognitivna stanja in procesi se lahko razširijo tudi onstran meja spoznavajočega organizma), vpetega (odvisnega od dejstev o tem, v kakšnem odnosu smo z okoljem, ki nas obdaja), utelešenega (odvisnega od dejstev, ki se nanašajo na našo telesnost), udejanjenega, (odvisnega od različnih vidikov dejavnosti spoznavajočega organizma), in afektivnega (odvisnega od vrednosti, ki jo ima spoznavni predmet za spoznavajoči organizem). Pristop, ki ga uberejo Varela, Thompson in Rosch, skuša modele kognicije izbezati iz sfere breztelesne algoritemske abstrakcije in jih znova vpotegniti v domeno utelešene konkretnosti, v polje živega izkustva in situiranega delovanja v svetu. V iskanju navdiha za alternativni model duševnosti so avtorji posegli po različnih virih – od fenomenološke tradicije (dela Husserla, Heideggerja in Merleau-Pontyja), preko teorije kompleksnih sistemov (zlasti biološke avtopoietične teorije), do (morda presenetljivo) kontemplativnih in meditativnih tradicij (budizem). V samo središče svojega pristopa postavljajo zahtevo po krožni povezanosti med znanstveno razlago in živim izkustvom, tj. med tretjeosebnimi (znanstvenimi) in prvoosebnimi (fenomenološkimi) metodami. Klasične modele, ki so izgubili vez z »živim izkustvom« in se razgubili v labirintih matematične abstrakcije, je po njihovem mnenju treba nadomestiti (ali vsaj obogatiti) z dinamičnimi (sistemskimi) modeli delovanja centralnega živčnega sistema na eni in discipliniranimi (sistematičnimi) raziskavami doživljajskega sveta na drugi strani. Ključno pri tem je, da model, ki ga predstavijo avtorji, ostaja vseskozi znanstveno in filozofsko rigorozen, tj. ne zdrsne v nekakšno neznanstveno sanjaštvo ali miselno ohlapnost, temveč ponudi izvirno, dobro domišljeno, predvsem pa izjemno plodovito sintezo zgoraj omenjenih pristopov, ter odpira prenekatera teoretska in pragmatična vrata, so dolgo veljala za neprodušno zaprta.