Delo Laičnost in svoboda vesti se sooča z glavnimi dilemami laičnosti. Ali so lahko katoliški
duhovniki del državne vojske? Sme politični predstavnik javno izpovedati vero? Lahko
muslimanske učenke nosijo v šolah verska pokrivala? Naj države financirajo
konfesionalni pouk? Ima država pravico dajati privilegije večinski religiji?
Kaj storiti, ko zahteve verske manjšine trčijo ob politična načela skupnosti?
Nas upravičeno moti cerkveno zvonjenje, če je preglasno? Ta vprašanja prežemajo
naše politične razprave. Čutimo, da so povezana z laičnostjo ter z ločitvijo
cerkve in države, vendar ne vemo, kako natanko. Pričujoča študija zapolni to
vrzel. Taylor in Maclure podata prepričljiv in dosleden opis laičnosti kot
političnega principa, primernega za sodobne demokracije. Avtorja trdita, da
laičnost ni toliko načelo, ki (pogosto za ceno individualne svobode) odstrani
religijo iz javnega življenja; nasprotno, po njuni analizi je laičnost princip,
ki varuje svobodo vesti v pluralni družbi.
Charles Taylor je quebeški filozof, avtor več
temeljnih del iz politične filozofije in filozofije religije, med drugim Sources
of the Self (1989) in A Secular Age (2007). Velja za enega glavnih
predstavnikov komunitarizma, nauka, ki poudarja vlogo skupnosti v individualnem
življenju. V svoji karieri je Taylor podal celovit opis trenja med
racionalnostjo in religijo, značilnega za modernost. Jocelyn Maclure je
prav tako quebeški filozof, njegovi glavni interesi so vrednostni pluralizem,
politični liberalizem, svoboda vesti in multikulturalizem. Oba misleca sta sodelovala
v komisiji, ki je pomagala pri urejanju laičnosti v sodobnem Quebecu –
pričujoča študija je rezultat tega sodelovanja.