Delo Laičnost in svoboda vesti se sooča z glavnimi dilemami laičnosti. Ali so lahko katoliški duhovniki del državne vojske? Sme politični predstavnik javno izpovedati vero? Lahko muslimanske učenke nosijo v šolah verska pokrivala? Naj države financirajo konfesionalni pouk? Ima država pravico dajati privilegije večinski religiji? Kaj storiti, ko zahteve verske manjšine trčijo ob politična načela skupnosti? Nas upravičeno moti cerkveno zvonjenje, če je preglasno? Ta vprašanja prežemajo naše politične razprave. Čutimo, da so povezana z laičnostjo ter z ločitvijo cerkve in države, vendar ne vemo, kako natanko. Pričujoča študija zapolni to vrzel. Taylor in Maclure podata prepričljiv in dosleden opis laičnosti kot političnega principa, primernega za sodobne demokracije. Avtorja trdita, da laičnost ni toliko načelo, ki (pogosto za ceno individualne svobode) odstrani religijo iz javnega življenja; nasprotno, po njuni analizi je laičnost princip, ki varuje svobodo vesti v pluralni družbi.

Charles Taylor je quebeški filozof, avtor več temeljnih del iz politične filozofije in filozofije religije, med drugim Sources of the Self (1989) in A Secular Age (2007). Velja za enega glavnih predstavnikov komunitarizma, nauka, ki poudarja vlogo skupnosti v individualnem življenju. V svoji karieri je Taylor podal celovit opis trenja med racionalnostjo in religijo, značilnega za modernost. Jocelyn Maclure je prav tako quebeški filozof, njegovi glavni interesi so vrednostni pluralizem, politični liberalizem, svoboda vesti in multikulturalizem. Oba misleca sta sodelovala v komisiji, ki je pomagala pri urejanju laičnosti v sodobnem Quebecu – pričujoča študija je rezultat tega sodelovanja.