Meje uma

V delu Meje uma. Raziskava o ciljih in motivih nemškega idealizma skuša R.-P. Horstmann tistemu gibanju pokantovske filozofije, ki ga poznamo pod imenom nemški idealizem in obsega predvsem tri avtorje, Fichteja, Schellinga in Hegla, dati enotno konceptualno, logično in metodološko osnovo. Osnova in izhodišče teh treh filozofov je poskus preseganja tradicionalnih, novoveških standardov racionalnosti, spoprijem z elementi Kantove teoretske filozofije ter poskus teorije naravne, predfilozofske zavesti oziroma rekonstrukcija naravnega pojmovanja sveta.

Knjiga se predvsem osredotoča na pojasnitev, zakaj je Kant igral vlogo odlikovane navezne točke za filozofske projekte idealistov, se posveča recepciji in predelavi motivov Jacobija in Kanta prek treh figur idealizma, ter vsebuje še tri razmeroma neodvisne razprave o vplivu Kantove Kritike razsodne moči na idealistično filozofijo, Schellingovi in Heglovi obravnavi Kantovega pojma teleologije ter Schellingovi pozni kritiki Hegla.

Rolf-Peter Horstmann (1940) je študiral filozofijo, zgodovino, grško filologijo v Tübingenu, na Dunaju, v Berlinu in Heidelbergu. Poučeval je filozofijo nemškega idealizma na Univerzi v Heidelbergu, Univerzi v Bielefeldu in münchenski LMU. Med 1995-2007 je bil profesor na Humboldtovi univerzi v Berlinu, Katedra za zgodovino filozofije: nemški idealizem. Med drugim je izdal naslednje monografije: Ontologija in relacije [Ontologie und Relationen], 1984, Elementi kritične filozofije [Bausteine kritischer Philosophie], 1997; G. W. F. Hegel. Uvod [G. W. F. Hegel. Eine Einführung], skupaj z D. Emundtsom, 2002.