Ponovno izumljanje socialnega

Stephan Lessenich je eden vodilnih nemški sociologov. Potem ko je dolga leta predaval na univerzi v Jeni, je od leta 2014 profesor sociologije na elitni Ludwig-Maximilians-Universität v Münchnu. Ukvarja se predvsem s preučevanjem socialne države, strukturnih sprememb v sodobnih družbah in s sociologijo starosti in staranja.

V Ponovno izumljanje socialnega skuša Lessenich postaviti diagnozo krize sodobne socialne države, ki v spremenjenih družbenih okoliščinah iz različnih razlogov vedno teže opravlja stare in vedno nove naloge, opozoriti na pasti, ki jih prinašajo posamezni predlogi za njeno posodobitev, in dejavno prispevati h kritičnem premisleku njene ponovne iznajdbe. Lessenich poda zgodovinski pregled razvoja socialne države, skupaj s teoretskimi utemeljitvami, ki so jo spremljale v posameznih obdobjih, predvsem pa opozori na strukturne spremembe, ki jih je socialna država doživela z uveljavitvijo modela prožnega kapitalizma. Po njegovem mnenju so kritike o neoliberalni razgradnji socialne države teoretsko prekratke in praktično zgrešene, saj se obseg socialne države – vsaj za zdaj – ni občutno zmanjšal. Zato pa se je, poudarja Lessenich, bistveno spremenila sama notranja logika delovanja socialne države. Če je bil v ‘zlati dobi’ njen cilj zagotoviti socialno varnost, ki naj posamezniku omogoči samodoločitev, danes njeno vodilo v vedno večji meri postaja nenehno spodbujanje k samoaktivaciji, ki naj posameznika čim hitreje in čim učinkoviteje privede do uspešne vključitve v trg dela. Sodobna socialna država s svojo prakso tako pogosto – praviloma pod tančico samoumevnosti, ki je vedno odlikovala dominantne ideologije – razširja nov model subjekta, ki je v nasprotju s tradicionalno predstavo avtonomnega državljana.