Kontingenca, hegemonija, univerzalnost

Judith Butler, Ernesto Laclau in Slavoj Žižek v knjigi, ki bi na prvi pogled morala biti soglasna in spravljiva, iščejo točke polemike in razdora. Butler je vodilna teoretičarka spola in feminizma; Laclau je bil izviren mislec populizma, zgodovine in socializma; Žižek izhaja iz Lacanove psihoanalize, Marxa in Hegla. Ta izhodišča pa vsebujejo določena navzkrižja, ki se odkrito pokažejo v dopisnem dialogu, natisnjenem v tej knjigi. Butler meni, da so spolne vloge zgodovinsko spremenljive; Žižek trdi, da je spolna razlika meja historicizma. Oba, Butler in Žižek, vidita v Heglu še vedno aktualnega filozofa; temu oporeka Laclau, ki kritizira metafizično zapuščino v heglovskem mišljenju. Toda sogovornika mu, nasprotno, očitata, da njegova lastna teorija zgodovine ne more odgovoriti na normativna politična vprašanja. Avtorji naposled odprejo dilemo, ki je ključna za levico danes: dilemo med razrednim bojem in identitetno politiko. Ali je mogoče uskladiti marksistično vizijo družbe, ki je bila zazrta v boj med razredi, s sodobno identitetno politiko, ki jo bolj kot ekonomski akterji zanimajo spolne, etnične ali religiozne manjšine? Knjiga ponudi jasno artikulacijo tega vprašanja in tri različne, negotove odgovore nanj.
Kontingenca, hegemonija in univerzalnost, izvorno izdana v angleščini leta 2000, je zasnovana kot izmenjava med tremi vodilnimi predstavniki kritične teorije družbe. Skupna referenca njihovega pogovora so teme, ki sta jih Chantal Mouffe in Ernesto Laclau odprla z delom Hegemonija in socialistična strategija. Pomembno ozadje razprave tvorita tudi Žižkovo delo The Sublime Object of Ideology in Težave s spolom Judith Butler. V pogovoru se razkrije interpretativna moč Judith Butler, politična izvirnost Ernesta Laclauja in teoretska eksplozivnost Slavoja Žižka.

MEDIJSKI ODZIVI:
– Lea Kuhar, Družboslovne razprave