Razkrito krščanstvo

Razkrito krščanstvo je d’Holbach objavil pod psevdonimom leta 1761. Delo sodi med njegove radikalnejše spise. Kritika krščanstva, ki jedro svojega argumenta osredotoči zoper monopoliziranje morale s strani krščanskih (predvsem katoliških) dostojanstvenikov, je zbudila tudi Voltairovo zanimanje, ki se je izrecno distanciral od tako neprikrito ateističnih stališč. Knjiga je celovita in kritična obravnava krščanstva v vseh njegovih razsežnostih, tako z vidika njegove zgodovine kot tudi dogem, razodetja, čudežev, teologije, duhovništva in njegovih moralnih in političnih praks. D’Holbach poudarja, da krščanska religija ni nikakršno zagotovilo moralnega življenja, temveč da je za krepostno življenje nepotrebna, saj je le-to utemeljeno v človekovi naravni skrbi za samoohranitev. Morda ga je prav zato Rousseau v Novi Heloisi upodobil v liku Womarja, paradoksnega ateista, ki navkljub svojim prepričanjem uteleša kreposti krščanstva.

Baron d’Holbach, premožni mecen filozofov, ki je zaslovel kot gostitelj pariške intelektualne in politične elite, je bil obenem tudi marljiv pisec in prevajalec mnogih naravoslovnih spisov iz angleščine in nemščine v francoščino, avtor gesel s področja kemije, mineralogije in zgodovine v Diderotovi sloviti Enciklopediji pa tudi eden radikalnejših predstavnikov francoskega ateizma in materializma 18. stoletja.