Spomin in pozaba

Tretji, morda najzanimivejši, vsekakor pa najbolj oseben del zapuščine A. Vode prinaša zgolj njena neobjavljena besedila, spomine iz rokopisa, ki jih je zapisala po vrnitvi iz taborišča (Spomini na suženjske dni) in jih ni smela objaviti in spomine na svoje življenje, delo in aktivnosti med obema svetovnima vojnama, ki so pomemben dokument tudi o ženskem gibanju in feminističnih prizadevanjih mnogih Slovenk in Slovencev pred drugo svetovno vojno. Avtorica brez dlake na jeziku, v zgoščenem in jasnem slogu, popiše svoje videnje in vlogo v dogajanju na Slovenskem predvsem v letih 1917-1941 in pa opiše trpljenje slovenskih žensk v koncentracijskem taborišču.

Spomini Angele Vode so edinstveno pričevanje o položaju žensk in dogodkih ter obdobju, ki si ga dandanes z interpretacijami ponovno lastijo tisti, ki menijo, da se zgodovina začenja (in morda tudi končuje) z njimi. Delo in življenjska usoda Angele Vode tako ostajata pomnik upora vsakršnemu enoumju in kratenju svobode.