Zgodovina pedagoške zmote

Kieran Egan je mednarodno uveljavljeni teoretik in profesor izobraževanja na univerzi Simona Fraserja v Britanski Kolumbiji. V knjigi raziskuje progresivne ideje v izobraževanju od H. Spencerja in J. Deweyja do J. Piageta, pokaže, kako so te ideje zmotne od samega začetka ter oriše, kako zmote progresivizma vztrajajo tudi v sodobnih pogledih na izobraževanje. V uvodu predstavi in v nadaljevanju suvereno ovrže osrednje prepričanje progresivizma, ki pravi, da se je za učinkovito izobraževanje otrok nujno posvetiti otrokovi naravi, še posebej načinom, kako se otrok uči, in stopnjam v razvoju, ter temu prilagoditi pedagoško prakso. Egan pokaže, kako danes široko sprejeta pedagoška načela izvirajo iz Spencerjeve evolucionistične filozofske misli. V splošnem pa je jedro Eganove kritike progresivnih idej v izobraževanju, da je osredotočenost na otroka, povezovanje učenja z igro in slepa vera v zaporedje »od konkretnega k abstraktnemu, od znanega k neznanemu, od preprostega h kompleksnemu« učence oropala kulturnih in kognitivnih orodij, zožala njihov intelektualni horizont in jih prikrajšala za dragoceno intelektualno dediščino. Nenazadnje, knjiga se bere kot zagovor vpeljave pripovedovanja in zgodb v učni proces oz. zagovor »naratizacije« poučevanja in učenja.