Mit in tragedija v stari Grčiji

Avtorja se s svojim branjem grške tragedije navezujeta na strukturalizem, vendar menita, da strukturalna analiza kljub postopkovni podobnosti ne ustreza njunim ciljem. Ob njunih analizah in dekodiranju mitov antičnih obredov in literarnih tekstov imamo včasih občutek, da sta prišla do nekaterih podmen, ki sovpadajo s sočasno nemško teorijo recepcije. Vendar je najizvirnejša lastnost njune metodologije, ki gradi na filološki izkušnji cele populacije in številnih generacij klasičnih študij, povezovanje semiotike in zgodovine.
Oba avtorja, vsak s svojega epistemološkega stališča, običajnemu bralcu namesto mita o univerzalnih vrednotah tragedije ponujata nič manjši vir entuziazma in motivacije, da poseže po antični tragediji: njeno neponovljivo enkratnost v času, ki je skoraj primerljiv z dolgostjo človeškega življenja, izziv brezštevilnih možnosti branja, njen za vse družbe in družbene sisteme subverziven naboj.