Moralna vzgoja

Moralna vzgoja temelji na predavanjih, ki jih je Durkheim imel na Sorboni v letih 1902–1903. Knjiga je razdeljena na dva velika dela: »Elementi moralnosti« in »Kako pri otroku vzpostaviti elemente moralnosti«. V prvem delu se Durkheim loteva tako imenovane teoretične morale, v njem razloži temelje morale, iz katere sledijo načela sekularne morale, ki jih utemelji na treh stebrih: duh discipline, se pravi regularnost in podrejenost avtoriteti; navezanost na družbeno skupino; avtonomija volje, se pravi sposobnost uporabiti, modifcirati in interpretirati pravila. Disciplina ima pomembno vlogo pri oblikovanju značaja in osebnosti nasploh. Navezanost na družbene skupine pa opozarja, da je moralno ravnaje povezano z interesom skupine kot celote. Drugi del se osredotoča na moralno vzgojo in razloge zanjo. Durkheim opozarja na večplastni značaj morale. Na eni strani so nujno potrebna pravila, ki preprečujejo zmedo in obvarujejo posameznika pred njegovimi lastnimi neomejenimi vzgibi; potrebna je solidarnost, ki posameznika obvaruje pred osamljenostjo. A v sodobni družbi je neizogibna individualnost in racionalnost, ne glede na to, da lahko pride v spor z regularnostjo in solidarnostjo. Pri Durkheimovi koncepciji moralne vzgoje ne gre zgolj za čustveno navezavo otroka na obstoječo družbeno moralo. Niti ne za enostransko poudarjanje avtonomije in individualnosti posameznika. Globok vpliv, ki ga je Durkheim imel na področje vzgoje in izobraževanja, je v veliki meri povezan z njegovo postavko, da je čustvena navezava otroka na državo najboljši temelj za poznejšo avtonomijo in samo-kreacijo. Podreditev družbenemu redu tako ni nasprotje avtonomije, temveč avtonomijo omogoča. Ta paradoksni spoj nujnosti in svobode ostaja temelj za sodobne refleksije na področju moralne vzgoje.

MEDIJSKI ODZIVI:
– 24.3.2015, RŠ, http://radiostudent.si/kultura/humanistika/durkheimovi-kurzi-ali-kako-moralizirati-brez-boga