Mukadima

Ibn Haldun (1332–1406) se je rodil na področju današnjega Tunisa in velja za praočeta znanstvenega zgodovinopisja, zgodovinarja, filozofa zgodovine, sociologa, ekonomista, politologa in antropologa. Njegovo najpomembnejše delo je obširno delo o zgodovini – Knjiga primerov in zbirka zgodnje in sledeče ji zgodovine v časih Arabcev, Nearabcev in Berberov ter najsilnejših vladarjev njihovega časa. Prav s prvim delom, Mukadimo (»uvod«), se je Ibn Haldun povzdignil iz množice drugih islamskih učenjakov in zgodovinarjev. Tu srečamo na empiričnem opazovanju osnovano teorijo zgodovine in družbe, poskus pojasniti tok zgodovine na osnovi pravil, katerim je človeška družba po nujnosti podvržena in izhajajo iz njenih struktur. Moderni misleci Mukadimo pogosto navajajo tudi kot prvo sociološko delo.

Kot v Predgovoru knjigo na kratko opiše sam avtor: “Tako sem napisal knjigo o zgodovini. Dvignil sem tančico izpred okoliščin, ki se s časom spreminjajo. Knjigo sem razdelil v poročila in teoretična motrenja. V njej sem uvodoma pokazal na vzroke in razloge začetkov dinastij in civilizacij. Izhajal sem iz poročil o obeh narodih, ki v naši dobi živita v Magribu, in naseljujeta njegova mesta in pokrajine, o njunih dolgo in kratko trajajočih dinastijah, kraljih in zaveznikih, ki so jih imeli v preteklosti. Gre za Arabce in Berbere, saj sta to rodova, za katera je poznano, da sta naseljena v Magribu. … Pri ureditvi poglavij sem ubral neobičajen način. Med načini pisanja sem iznašel čudovito metodo, novo pot in slog. V knjigi sem obrazložil okoliščine, ki se tičejo civilizacije in gradnje mest ter bistvene poteze človeške družbe, da bi usmeril tvoje zanimanje k vzrokom in razlogom bivajočih stvari in te poučil, kako so se predstavniki dinastij pojavili na prizorišču zgodovine.”