Objekt vzgoje

Knjiga v nasprotju s tradicijo pedagoške vede, ki vselej, ko govori o objektu vzgoje, misli izključno na otroka, postavlja tezo o vzgojitelju kot objektu vzgoje. Z uporabo konceptualnega aparata psihoanalize in filozofije avtor prepoznava vzgojitelja kot objekt, postavljen na mesto gojenčevega ideala jaza. Analizira dva paradigmatska primera pedagoških diskurzov – klasično besedilo iz katoliške tradicije Don Boscov Oratorij in osrednji sovjetsko-marksistični traktat o vzgoji, Makarenkovo Pedagoško pesnitev. Preko branja paradigmatskih pedagoških besedil nas tako avtor vpelje v drugi del knjige z naslovom “Ljubezen in vzgoja” in preko obravnave prepovedane in zapovedane ljubezni zaključi s tematizacijo vzgojnega gospostva.