Ženska v grški drami

Klasične študije so – poleg tekstov, ki delujejo na simbolni ravni – področje refleksije vseh glavnih evropocentričnih interpretativnih mitov: cikličnosti, evolucije, konca zgodovine in seveda osrednjega evropskega mita, mita zgodovine. In v te študije so ob koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih let vstopile tudi ideološko zaznamovane, s sodobnim feminizmom povezane študije o ženskah v antiki.

Ženska v antičnem svetu uteleša uspelo srečanje dveh disciplin, ženskih študij in klasične filologije. Poleg tega pa v njej sovpadeta dve nasprotji, dve drugosti, ki sta nam zelo blizu: starogrški svet kot temelj evropske kulture predstavlja izvorno podobo naše sedanjosti, nedosegljivi ideal, v katerem zremo sami sebe. Isto vlogo drugega pa igra in je igrala že pri Grkih tudi ženska, ki je kot tista, ki je izključena in zato v bližji povezavi s tujim, neujemljivim, neukrotljivim, naravnim, zrcalna podoba moškega. Zbornik prinaša reprezentativen prerez del treh avtoric, ki poskušajo osvetliti podobo ženske v grškem svetu.