Leviatan

Ko je Hobbes leta 1651 objavil Leviatana, je bila moderna politična znanost še v povojih. Podrejena je bila bodisi utopističnim vizijam bodisi legitimacijskim pamfletom. Hobbes pa je menil, da je refleksijo o politiki mogoče zasnovati kot znanost, ki podobno kot Newtonova mehanika izhaja iz najmanjših elementov, namreč posameznikov, in iz njihovih interakcij postopoma izpelje suverena (oziroma državo).
Hobbes najprej razgrne svoj pogled na človekovo duševnost. Človek je bitje, ki ga poganjajo strah, sebičnost in samoljubje. In če takšnega človeka postavimo v divjino z drugimi ljudmi, je rezultat jasen: čaka ga življenje, ki je »samotno, ubožno, neprijetno, divje in kratko«, kot se glasi sloviti opis naravnega stanja (torej stanja pred družbo). Zato morajo posamezniki sprejeti zavezo, ki njihove naravne pravice prenese na suverena; in ko je suverenova moč (v obliki državne oblasti) enkrat vzpostavljena, se posamezniki ne bodo več bali drug drugega, saj jih bo suveren vzajemno varoval. V tem Hobbesovem argumentu se povezuje vrsta politično-filozofskih idej: metodološki individualizem (kajti Hobbes izhaja iz posameznikov), družbena pogodba, teorija racionalne izbire, naravno pravo in materialična antropologija. Vse te ideje se bodo kasneje razpletle v posamezne politično-filozofske struje. Hobbesov Leviatan jih je sestavil v enoten argument, ki so mu sledili – ali ga divje kritizirali – prihodnji rodovi političnih mislecev. Po mnenju Johna Rawlsa je Leviatan najpomembnejše delo politične filozofije, napisano v angleškem jeziku.

Spremno študijo je napisal Aljoša Kravanja.

* ** 100. knjiga v zbirki Temeljna dela!***

MEDIJSKI ODZIVI
– Alja Zore in Aljoša Kravanja, Glasovi svetov