Dve razpravi o oblasti; Pismo o toleranci

Delo Johna Locka, Dve razpravi o oblasti, je prvorazrednega pomena v zgodovini politične filozofije. Če bi morali izbrati delo, ki je med vsemi deli najodločilneje prispevalo k oblikovanju in dojemanju institucij moderne dobe, bi se izmed peščice del, ki tvorijo kànon politične filozofije moderne dobe zahoda, izbira verjetno zožila na Hobbesovega Leviatana in na Lockovi Dve razpravi. Locke je od Hobbesa prevzel osnovno zastavitev: naravno stanje, ki je (prvič v zgodovini) egalitaristično izhodišče logike nastanka politične oblasti, prenovljeno idejo naravnega prava, ki ne izhaja več iz dolžnosti, ampak iz pravic (iz katerih izpelje dolžnosti), in izum družbene pogodbe, dogovora vseh z vsemi o ustanovitvi politične skupnosti in oblasti v njej z odpovedjo dela pravic in njihovim prenosom na oblast, da bi ohranili nemoteno uživanje preostalih. Toda Locke Hobbesove poudarke korenito premesti in jim dodaja nove. Hobbesovo poudarjanje monolitnosti oblasti zamenja razcep na zakonodajno in izvršilno oblast, ki tvorita sistem vzajemnih varoval in protiuteži, in izrecen zagovor pravice ljudstva do upora, če oblastniki kljub temu presežejo svoja pooblastila in se izneverijo zaupanju ljudi. Jasni formulaciji ideje človekovih pravic dodaja še marsikaj: zagovor ideje lastništva kot naravnopravne institucije, razpravo o starševski avtoriteti in njeni razmejitvi od politične, razmisleke o tržni ekonomiji itn. Vse te ideje so prevodi kmalu po objavi zanesli po Evropi in so postale izhodišče za škotske, francoske in nemške razsvetljence. Deklaracija o pravicah človeka in državljana iz 1789 nosi jasno prepoznaven pečat Lockovih zamisli. Pismo o toleranci temu rudniku političnih idej, ki so oblikovale naš svet, dodaja še eno: zagovor verskega (oziroma moralnega) pluralizma in vzajemne tolerance kot dejavnikov krepitve trdnosti politične skupnosti, ne pa kot grožnje zanjo. Obe deli skupaj tvorita celotno Lockovo zapuščino na področju politične filozofije.