Šola ni podjetje

Šola je bila vedno privilegirano ogledalo družbe in njenih notranjih bojev, kar se danes kaže v vedno večjem pritisku ekonomske logike in njej ustreznega diskurza na šolo. Ta naj bi bila danes sicer varna pred ideologijami, učencem prijazna in uspešna, kar naj bi dosegla z opustitvijo okostenelih oblik podajanja znanja in ločevanja med šolo in življenjem. Kakor vsak ideal ima tudi ta svojo privlačnost, vendar avtor skozi branje sodobnega pedagoškega diskurza pokaže, da se v tem novem pedagoškem idealu skriva predvsem težnja po funkcionalizaciji znanja in prilagoditvi celotnega šolskega procesa po modelu produkcijskega procesa. Tako vednost postaja kompetenca, znanje kapital (ki sam tvori del “človeškega kapitala”), učenci stranke, ki izbirajo usluge šolskih institucij, avtonomija šole pa nazadnje avtonomija podjetja na izobraževalnem trgu. Avtor opozarja, da šolstva kot javne institucije ni mogoče podvreči temu ekonomskemu modelu in da se s tem ogroža emancipacijski moment vednosti.