Logika živega

Jacobova zgodovina biologije sledi razvoju znanosti o življenju od renesančnih legend do molekularne revolucije. Ponuja tako stvarne podatke o materialnih odkritjih kakor pretanjeno analizo razvoja pojmov, s katerimi operira biologija skozi stoletja. Jacobova posebnost je prav čut znanstvenika za težo pojmov, za konceptualne strukture, na katerih temelji vsa raziskovalna in miselna dejavnost znanosti. Zaradi Jacobove hkratne humanistične erudicije in udomačenosti v biološki praksi Logika živega ponuja veliko izhodišč za razmislek tako o biologiji kot znanosti kakor o njenem vplivu na človekovo samorazumevanje.

François Jacob (1920–2013) je bil vodja oddelka za celično genetiko na Pasteurjevem inštitutu in profesor celične genetike na College de France. Raziskoval je predvsem genetske mehanizme bakterij in bakteriofagov, prenos genetskih informacij in regulacijo izražanja genov. Z Andréjem Lwoffom in Jacquesom Monodom je leta 1965 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo. Njegova poljudna dela so Logika živega (1970), Le jeu des possibles (1981), La statue intérieure (1987)in La souris, la mouche et l’homme (1997).