Pisma

V novem veku je bila epistolografija po eni strani praktični način prenosa zasebnih sporočil, po drugi strani in po antičnem zgledu pa tudi način za učeno občevanje intelektualcev literarne republike. Pisma imajo tako pogosto status sodobnega krajšega članka ali razprave in se oblikujejo kot samostojen filozofski žanr. Pri vseh filozofih, ki postavljajo veliko interpretacijskih izzivov, so zato pisma nezanemarljiv vir za preučevanje njihove filozofije, konkretno pri Spinozi pa imajo tudi to prednost, da v njih spregovori v običajnem jeziku filozofske razprave in opusti geometrijsko formo, ki jo je ubral v Etiki in Principih.

Ker so pisma po definiciji dialoška forma, imajo to prednost, da nas soočijo s kritikami ali prevpraševanjem Spinozove filozofije. V tem smislu so pomembno dopolnilo poznavanja velikih del, saj jih lahko tako preučujemo z zornega kota avtorjevih sodobnikov, kar je vselej dober način za kontekstualiziranje in analiziranje neke filozofije.

In res, zanimivi so tudi Spinozovi sogovorniki: med njimi so denimo Henry Oldenburg, sekretar londonske Kraljeve družbe; Christiaan Huygens, eden najpomembnejših fizikov in naravoslovcev 17. stoletja; baron von Tschirnhaus, filozof in pomemben člen literarne republike tistega časa; ter Leibniz, ki z Descartesom in Spinozo tvori veliko trojico racionalističnih filozofov. A po drugi strani med korespondenti lahko najdemo tudi manj znane, a nič manj zanimive osebnosti, vse od Blyenbergha, trgovca z žitom, ki se je s Spinozo spustil v debato o naravi zla; do Burgha, Boxela in bolj ali manj znanih članov nizozemske literarne republike.

Z integralno izdajo Spinozovih pisem torej ne dobivamo le predzadnjega koščka v mozaiku Spinozovih zbranih del, ampak tudi bogat vpogled v filozofsko krajino 17. stoletja.