Pravo in razsodna moč

Človekove pravice kot priviligirani predmet razprav osemdesetih let in nastanek “mladih” demokracij po padcu komunističnih režimov v deželah realnega in samoupravnega socialističnega režima sta botrovala reaktualizaciji in teoretskemu premisleku same ideje človekovih pravic. Avtorja knjige na začetku izpostavita mnenje G. Haarscherja, da je treba vir ideje o človekovih pravicah iskati v koincidenci neke določene predstave o legitimnosti oblasti in individualistične filozofije. Po tej predstavi je oblast legitimna in lahko od individuov zahteva pokornost, če in samo če priznava, da individuom kot takim pripadajo neke posebne pravice, prerogativi, ki jih oblast ne sme kršiti. Še več, ne le, da oblast ne sme kršiti pravic individuov, marveč mora poleg tega še jamčiti za njihovo varstvo, skratka, doseči mora, da jih bodo spoštovali tudi drugi individui.

Ta primat uma, individualnega in univerzalnega nad voljo, kolektivnim in partikularnim ima seveda določene posledice za pojmovanje politične oblasti, odnos do pozitivnega prava in njegove zakonodaje. Nujnost vprašanja o racionalni utemeljitvi prava (tako njegove vsebine kakor tudi forme) seveda ne pomeni, da se danes ne moremo več zadovoljiti s tavtologijo, da je treba pravo spoštovati, ker je obvezno, obvezno pa je zato, ker je pravo. Nasprotno, prav ta tavtologija sproža številna vprašanja, na katera poskuša odgovoriti tudi knjiga Pravo in razsodna moč.