Esej o izvoru jezikov

Rousseaujev esej je nastal leta 1761. Njegovo stališče, da rojstvo govora dolgujemo želji in ne fizični potrebi, in da so čustva tista, ki so iz ljudi iztrgala prve glasove in melodijo, se vključuje v tedanje razprave o nasprotjih med govorico in pisavo, melodijo in harmonijo in nenazadnje med risbo in barvo. V skladu z razsvetljenskim pojmovanjem, ki je v glasbi videlo posnemanje govora, se vzročno raziskovanje ni moglo izogniti temu, da od glasb (italijanska, francoska glasba), seže do jezikov in od jezikov do njihovih različnih vzrokov (ekonomskih, podnebnih, moralnih…).

Starobinski svojo študijo o Rousseaujevem Eseju zaključi z mislijo, da nam njegova sklepna stran “pomaga bolje razumeti, kakšni so bili upi in utvare govornikov iz prvih let Revolucije, razvoj državljanskih slovesnosti na odprtem, nagnjenje do himn in neizmerno razširjenost pesmi na zasebnih zabavah.”