Oris filozofije pravice

Oris filozofije pravice (Grundlinien der Philosophie des Rechts) sodi med temeljna dela praktične filozofije nasploh in politične filozofije posebej. V njem je Hegel podal sistematično pojmovanje pravice, razumljene kot »obstoj svobode«, in prikazal pogoje – formalne, moralne in nravne –, ki morajo biti izpolnjeni, da bi »svobodna volja« udejanila svojo svobodo. Vsebinsko deluje kot kritika oziroma dopolnilo Kantove moralnosti – očita ji nedejanskost in arbitrarnost – in nasproti njej poudarja nravnost, Sittlichkeit, ki v sebi združuje naravno, družbeno in historično objektivnost, na podlagi katere subjekt šele je to, kar je. Historična recepcija dela je bila sicer spremenljiva in je bila dolgo časa obremenjena z očitkom, da se je v njem Hegel izkazal za apologeta pruske države. Toda tudi če sodobne raziskave ne bi bile prepričljivo pokazale nesmiselnosti takega očitka, bi Oris filozofije pravice ostalo absolutno nepogrešljivo delo za vsako resno obravnavo praktične in politične filozofije.
G. W. F. Hegel je eden od največjih mislecev v zgodovini človeškega duha, ki s svojim opusom še vedno in vedno znova določa razpravo na tako rekoč vseh področjih filozofije. Njegova ključna dela so Fenomenologija duha (1807), Znanost logike (1812-1816), Enciklopedija filozofskih znanosti (1817, 1827, 1830) in nazadnje Oris filozofije pravice (1821 oz. 1820).

MEDIJSKI ODZIVI:
– RŠ, Matjaž Zorec
http://radiostudent.si/kultura/teorema/heglov-o%C4%8Drt-filozofije-pravice